Piščanec

Pečico segrej na 200 °C. Piščanca osuši, natri s soljo in maščobo ter ga peci približno 20 minut na 500 g; pečen je, ko najdebelejši del stegna doseže 75 °C. Pred rezanjem naj počiva 10–15 minut.

Prsi, debele približno 2 cm, peci na srednjem ognju 5–7 minut na vsaki strani. Najdebelejši del mora doseči 75 °C; nato jih pred rezanjem pusti počivati nekaj minut, da ostanejo bolj sočne.

Ne. Z vodo se lahko bakterije razpršijo po koritu in delovni površini; piščanca raje osuši s papirnato brisačo, ki jo takoj zavržeš, nato pa si umij roke in očisti pripomočke.

Surovega piščanca porabi v enem do dveh dneh. V hladilniku ga hrani pokritega na spodnji polici, da sok ne kaplja na druga živila; za daljše shranjevanje ga zamrzni.

Najvarneje ga odtališ v hladilniku, v posodi, ki zadrži sokove. Manjše kose lahko odtališ tudi v zaprti vrečki v hladni vodi, ki jo menjaš vsakih 30 minut; po odtajanju ga takoj skuhaj.

Piščanec je osnova za domačo piščančjo juho, pečenega piščanca s krompirjem in piščančji paprikaš. Za juho ga kuhaj počasi z zelenjavo; za hrustljavo kožo pri pečenju ga pred peko dobro osuši.

Lahko, vendar bedro vsebuje več maščobe in ostane sočnejše, zato je posebej primerno za enolončnice, kot je paprikaš. Piščančje prsi so bolj puste in se hitreje izsušijo, zato jih ne kuhaj ali peci dlje, kot je potrebno.

Piščanec je navadno mlajša žival z nežnejšim mesom, kokoš pa odrasla samica z izrazitejšim okusom in čvrstejšim mesom. Kokoš je zato posebej primerna za juho, ki se kuha počasi.